Tale epidemija pa nima vpliva le na naše zdravje, kajne? Naše utečeno življenje je popolnoma obrnila na glavo in niti kot posamezniki niti kot družba nismo pripravljeni nanjo. Informacij je veliko, včasih kar preveč, vendar jih ni veliko, ki bi govorile o tem, kako si naj organiziramo življenje doma, ko se vse ostalo ustavi.

Tudi , če v naši družini nihče ne zboli, je izziv, kako preživeti čas do konca epidemije velik.

Vsako krizo lahko preživimo. Vendar se posamezniki nanjo odzivajo različno, delujejo različno in iz nje izidejo različno. V vsakem primeru jo je potrebno prebroditi, dobro pa je, če se v tem obdobju tudi česa koristnega naučimo, saj je jasno, da je pred nami še kakšna. Vemo pa tudi, da ima vsaka stran dve plati, slabe ni dobro ignorirati ali ji dati prevelike teže, dobro pa je dobro čim bolje izkoristiti tudi zato, da nevtraliziramo slabo.

V času pred temi prisilnimi počitnicami, se je videlo, kako različno posamezniki reagiramo na pojav epidemije. Nekateri so takoj postali zelo zaskrbljeni, drugi so se kar malo norčevali iz »panike«. Reagiramo pač v skladu s svojimi psihološkimi značilnostmi, zaradi teh reakcij se ni smiselno tolči po prsih ali imeti občutke krivde, ker ne reagiramo tako kot drugi. Vse reakcije so normalne, dobro pa jim je posvetiti malo pozornosti. Če nas obvladujejo, namesto mi njih, je dobro poiskati psihološko pomoč. Dobivamo veliko nasvetov o higieni, zalogah, načinih druženja, zelo malo pa o tem, kako obvladovati psihične reakcije, ki so reden spremljevalni pojav takšnih situacij.

V takšni situaciji je najbolj škodljiv, čeprav popolnoma razumljiv, občutek nemoči pred nečim večjim, neobvladljivim, nepoznanim. Kadar pa smo nemočni, nas je strah, ta povzroči katastrofične misli, posledica teh so še močnejša čustva, ki v povezavi s stresno fiziologijo sklenejo začaran krog, ki sam sebe vzdržuje. Počutimo se vse bolj slabo, psihično in fizično. In oddajamo tako energijo bližnjim, kar je lahko v izolaciji kar velik problem, saj se takega občutja nalezejo vsi člani družine.

Obstaja pa tudi obratna pot tega kroga, ki pa je ne moremo vzpostaviti samo z odločitvijo, da bomo »mislili pozitivno«. Otroci so zelo občutljivi in , če se delamo, da je vse v redu, da bi jim ne prenesli naše strahove in skrbi, nam to ne bo uspelo in jih bo še bolj strah, ker tudi sami ne bodo mogli izražati svoje zaskrbljenosti. Še posebej je težavno, če nas slišijo, ko mi mislimo, da nas ne, ko se pogovarjamo z odraslimi v družini o črnih scenarijih. Informacije o epidemiji bodo slišali tudi po televiziji in radiju in si bodo o njih ustvarili neko sliko v skladu s svojim znanjem in izkušnjami. To pa lahko njihov strah poveča.

Vedeti je tudi treba, da je življenje v izolaciji samo po sebi stresno, tudi če ne bi bilo zraven še drugih neprijetnih okoliščin. Nismo navajeni biti cele dneve skupaj, podrla se je vsakodnevna struktura, imamo manj socialnih stikov izven družine, ne moremo obiskati različnih ljudi, prostorov, početi veliko zunanjih aktivnosti. Manj se gibljemo.

Čas teče zelo počasi, če ga ne napolnimo z dobrimi vsebinami.

Na začetku izolacije vsem koristi malo več spanja in malo manj hitenja po opravkih. Otroci to itak doživijo kot podarjene počitnice, mladostniki pa  kot opažamo, manj resno jemljejo situacijo, načrtujejo veliko druženja z vrstniki  in ker so v obdobju ločevanja od primarne družine, je zanje takšna situacija, da morajo biti doma, popolnoma odveč.

Zato je potreben razmislek, kako bomo v družinah preživeli čas izolacije tako, da bo čim manj stresen in ga  bomo  celo preživeli prijetno, koristno in se vrnili v normalno življenje bogatejši .

Najprej: bobu je potrebno reči bob, torej kriza je kriza. Če temu sledi dobro ukrepanje, nam in našim otrokom take besede lahko dajo dodatno moč, saj smo jim kos. Obratno lahko npr. rečemo, da gre v bistvu za malo močnejši prehlad, ne naredimo pa nič  koristnega, kar bo povečalo strah in nemoč. Vsi člani družine imajo pravico do resnice, povedane na njim razumljiv način. Zavijanje resnice v meglo se bo itak izkazalo za lažno, nasprotno pa soočanje z resnico lahko posameznike bolje usposobi za ustrezno reagiranje v tej in kasneje v podobnih situacijah.

Kako bomo torej zastavili?

Samo počakali, da mine, se spojili z ekrani v virtualni resničnosti, se kregali z domačimi za nazaj in za naprej…? Ali pa sprejeli, podobno kot država, družinski načrt dobrega preživetja te krize?

Sledi nekaj idej, če ste se odločili za drugo možnost.

V tem smo skupaj

Organizirajmo družinski posvet in glede na starost in zmožnost razumevanja članov družine opišemo nastalo situacijo in se dogovorimo o tem, kako ji bomo kot družina kos. Vsak član pove, kaj si o situaciji misli, kaj čuti in kaj predlaga glede družinskega življenja v naslednjih dneh. Bolje je, da imajo vsi člani možnost svojega prispevka, saj jim to daje večji občutek kontrole. Nekaj stvari,  seveda, pa zapovesta starša npr. glede higiene, preživljanja časa za ekrani in podobnih reči, ki pa so v tej situaciji nujne in zato obvezne.

Dogovori zajemajo jedilnik, vsak dan ga predlaga drug član družine, skupno kuhanje, gledanje poučnih oddaj, pogovore, tudi dogovor o možnosti biti skupaj, ali pa sam.

Ljudje si, poleg bližine, želimo biti tudi nekoliko oddaljeni od drugih ljudi, kar je v taki situaciji težko, vendar ne nemogoče.

Rutina, struktura

Večino dni v letu preživimo v neki vsakodnevni strukturi. Že samo ukinitev te strukture, postavi naše življenje na glavo, zato je pomembno, da uvedemo čim prej novo podobno prejšnji.

Otroci bodo imeli zjutraj pouk, učenje, starši morda delo na domu. Organizacija obojega istočasno je kar izziv, posebej, če so otroci majhni.

Sedeče delo prekinjamo s skupno telovadbo ob odprtem oknu, ki jo lahko vodijo otroci, saj bodo uživali telovaditi skupaj z vso družino. Morda se skupaj učimo jogijskih asan preko youtuba in se ob tem tudi nasmejimo. Ko telovadimo, se zadihamo, takrat pa izločamo CO2, ki je gradnik stresnih hormonov. S tem zmanjšamo produkcijo stresnih hormonov in se počutimo psihofizično bolje.

Smeh je odlično zdravilo proti zaskrbljenosti in za izboljšanje imunskega sistema, to je znanstveno dokazano, zato lahko damo nalogo starejšemu otroku, da poišče dobre vice in nam jih pove npr. zvečer pred spanjem. Skupaj se smejimo, s smehom lahko pretiravamo, saj so ugotovili, da naši možgani ne ločijo čisto dobro, ali je smeh pravi, ali malo narejen. Kmalu se začnemo smejati od srca.

Vsa pravila, ki veljajo v vsakodnevnem življenju, veljajo tudi v izrednih situacijah. Pogosto vidimo, da otroci med počitnicami pozabijo veliko naučenega med letom. S tem, da ohranjamo pravila tudi sporočamo, da je vse (skoraj) normalno.

Zakaj ne bi generalno pospravili in očistili stanovanja, morda celo skupaj prestavili pohištvo? Otroci bi se ob tem učili gospodinjskih del, se zavedli, koliko dela je potrebno, da je dom čist in pospravljen, rezultat pa bi nam vsem dal občutek doseženega cilja in uživanja v lepo pospravljenem stanovanju. Saj vemo, če je stanovanje umazano in  naloženo z raznorazno šaro ni ravno pomirjujoče in ne daje občutka ugodja. Zvečer pa si ob svečkah lahko povemo kakšno pravljico, zgodbe iz vsakodnevnega življenja, ki si jih nismo utegnili povedati, morda otrokom kaj povemo o njihovih prednikih in njihovem življenju. To zelo poveže družino in članom da občutek varnosti in ugodja.

Spanje

Kvaliteten spanec je bistvenega pomena za naše dobro psihično in fizično počutje. Verjetno je, da bomo zaradi skrbi in premajhne fizične utrujenosti imeli težave s spanjem. Pozno gledanje televizije nam bo še bolj porušilo  dnevni ritem, ki bi  ga bilo pa dobro ohranjati.

Zato se dogovorimo, kdaj je v stanovanju tišina in tema. Če ne moremo spati, vstanemo, gremo v kuhinjo, da ne motimo druge, si pripravimo topel napitek, ne preverjamo novic, ampak raje poslušamo umirjajočo glasbo, beremo spodbudna besedila. Saj vemo, ponoči naši možgani meljejo drugače, po navadi bolj zaskrbljeno, zato je pomembno, da jim ne dajemo takšnih spodbud.

Če imajo otroci moraste sanje, jih popolnoma zbudimo, da jih  prekinemo, se umirjeno z njimi pogovarjamo in jim omogočimo, da spijo v naši postelji, da se bodo počutili varne.

Ekrani

Vsi smo že izkusili, kako« se izgubimo«, ko se priklopimo na internet. V kriznih situacijah ga uporabljamo več kot ga lahko vsakodnevno. Zdaj ni čas, da se „izgubimo“, ampak čas, da smo čim bolj čuječi in hitro reagiramo na različne situacije. V družini se dogovorimo o maksimalnem času, ki ga posameznik lahko preživi pred ekrani in o namenu le tega. Seveda je potrebno preveriti novice, prebrati sporočilo učitelja, ki vsebuje nalogo, se podružiti, vendar je res potrebno paziti, da tega časa ni preveč in, da so neki časi, ko so vsi ekrani izklopljeni in družina nekaj dela skupaj.

Za stike s prijatelji in sorodniki raje uporabljajmo telefon, morda skype. Socialni stiki izven družine so izjemno pomembni, saj si tako izmenjamo novice, si nudimo čustveno podporo, si vzamemo čas drug za drugega in damo odnosom nov zagon.

Stvari, ki jih imamo radi

Zelo pomembno je, da sprožamo pozitivno  fiziologijo. Serotonin, hormon sreče tvorimo, ko delamo, poslušamo, vonjamo, jemo  kaj prijetnega.

Specimo čokoladno torto, čeprav nima nihče rojstnega dne, privoščimo si  dve urno kopel, osebno nego (tokrat nas lahko sfrizira hčerka), piknik na tleh dnevne sobe z zvoki ptic  iz youtuba- se spomnite Pike Nogavičke, ki je prirejala »eksmedicije«? Postanite spet malo otroci, vaši otroci bodo uživali v tem.

Vem, da je tole dolg članek, ampak ga nisem mogla napisati krajše. Računam na to, da ga boste imeli čas prebrati in upam, da ste dobili kakšno idejo, kako dobro preživeti naslednje tedne.

Ko se vrnemo v vsakdanje življenje bo treba zavihati rokave in ga vzpostaviti nazaj.

Zato vam želim, da vam čim bolje uspe in ostanete zdravi.

V primeru pa, da potrebujete psihološko pomoč, nasvet, podporo, se javite na sabina.silc(pri)center-iris.si, da se dogovorimo za srečanje po skypu, telefonu (01 2442 763), morda pa bo zadoščala samo elektronska pošta.

Vaša psihologinja

Sabina

 

Oznake: